Slovenci v Bruslju
Published on
Story by
Natalija Majsova
Zadnjih 6 mesecev je privilegij predsedovanja Evropski uniji (EU) pripadal Belgiji, ki je uradno bolje poznana kot Kraljevina Belgija. In v tem času smo obiskali to državo, ki je že dolgo sinonim za vse, kar predstavlja EU, kot del skupine vedoželjnih podiplomskih študentov iz raznih smeri na Fakulteti za družbene vede.
V Bruselj smo prispeli z visokimi pričakovanji.
Kot Slovenci predstavljamo eno izmed najmlajših držav članic, toda smo se že soočili s samim predsedovanjem leta 2008 kot prva nova država članica. Torej nam ne morete res zameriti, če smo pričakovali veliko, če ne celo preveč od samega belgijskega predsedovanja. Kot je v običaju, si je Belgija, tako kot vse države predhodnice postavila zelo ambiciozne cilje in načrte in naj omenimo samo nekatere izmed njih: Lizbonska pogodba, povečanje ekonomske rasti, ustanovitev novega telesa za nadzor finančnega sektorja, socialno koheziji in okoljsko zaščito.
Navdihnjeni z evropskim duhom smo obiskali EU institucije, ki so situirane v Bruslju.V času našega obiska smo videli in slišali veliko in nekatere stvari so prav gotovo vredne omembe. Na oblačen dan 3. decembra smo se vkrcali na letalo, ki nas je popeljalo do letališča Charleroi, ki je manjše letališče, južno od Bruslja. Po dokaj konjeniškem pristanku so potrebovali še približno uro vožnje z avtobusom do samega Bruslja, natančneje do centralne železniške postaje in tam se naše dogodivščine pričnejo.
Raje kot s taksijem, kot vsi ostali, smo se odločili, da se bomo do našega hostla sprehodili. Naše manjše popotovanje nas je popeljalo skozi ne tako glamurozen Bruselj. Gore smeti, ki so naključno kraljevale posameznim ulicam, so začele dajati občutek, da smo namesto v Bruslju pristali v Napoliju.
Kar nas je najbolj presenetilo, je bil pogled na bodečo žico, ki je obkrožala Kraljevo knjižnico in kraj sestanka EU razvojnih dni, poleg tega pa je bil kraj varovan, na prvi pogled, s polovico bruseljske policijske kapacitete, ki je seveda bila težko oborožena. Povedali pa so nam, da pričakujejo proteste, tako, da očitno ni šlo za vsakdanji dogodek. Barikade so obkrožale knjižnico še skoraj celoten teden in po nekaj časa so začele dajati rahlo zaporniški vtis. Mogoče je to samo »slovenska izkušnja« ali pa naše osebno mnenje, toda veliko število policistov, ki so bili prisotni skozi cel dan na ulicah in celo v nakupovalnih središčih, so začeli dajati vtis, da se bo nekaj slabega zgodilo. V Sloveniji ne srečaš ravni veliko policistov na ulicah. Mogoče je pa to ravno tisto, kar bi morali početi, kajti če je temu tako, potem naši možje v modrem blestijo v tem, da ne delajo nič.
EU je 2010 razglasilo za leto boja proti revčini in socialni izključenosti, njeni glavni cilji pa so bili povečati ozaveščenost širše javnosti glede te teme, hkrati pa je slogan postal glavno vodilo predsedujoče trojke Španije-Belgije- Madžarske. Ampak kaj lahko te države dejansko storijo za premagovanje tega problema?
Kot smo že na začetku omenili, je bilo glavno geslo tega predsedovanja boj proti revščini. Boj proti revščini naj bi bila naloga posamezne države članice, evropski pristop pa naj bi predstavljal uporabno pomoč pri povečanju učinkovitosti nacionalnih politik pri boju proti revščini otrok in brezdomcev. A prav slednjih je bilo v evropski prestolnici moč videti vsepovsod, ne samo na običajnih mestih, kot so podzemne in železniške postaje, ampak tudi pred neposredno bližino evrobirokratske soseske. Ker boj z revščino ni nujno razumeti kot povečanje izdatkov, ampak tudi kot večjo učinkovitost, se lahko kot navadni slovenski turisti, ki pohajkujemo po ulicah euro-birokracije, vprašamo, zakaj Bruselj ne pomete najprej pred svojim pragom?
Ob večernih sprehodih po prazničnem mestnem jedru, kjer se turisti gnetejo v posameznih znanih čokoladnicah, ter neučakano z listkom mahajo, da bi čim hitreje dobili svojo precenjeno čokolado, se človek vpraša, ali ni to vse skupaj prenapihnjeno? Zakaj se premoženjski razponi čedalje bolj večajo, namesto da bi se zmanjševali in zakaj EU ne naredi nič v tej smeri, pa čeprav si postavlja tako ambiciozne cilje. Blišč in beda sta v evropski prestolnici spojena kot sladoled na vročem vaflju. In mogoče prav ta kombinacija je nekaterim tako všeč, da jih preprosto ne moti in si rečejo c’est la vie!
Avtorici: Jana Habjan in Lara Kandus